Ljubljansko barje je znano tudi po ostankih kolišč, ki so jih postavili prvi stalni naseljenci tega območja pred več tisoč leti. Že desetič zapored pa smo se konec avgusta tudi mi prelevili v koliščarje in spoznavali njihovo življenje, ki prav gotovo ni bilo lahko. Tokrat je bil v središču pozornosti koliščarski voz – leseno kolo z osjo slovi kot najstarejše ohranjeno kolo na svetu – nemalo zanimanja pa je požel deblak in njegova splavitev v enem od ribnikov v Dragi, kjer je potekala celotna prireditev.
Obiskovalci so lahko na letošnjem Koliščarskem dnevu med drugim spoznavali tudi biotsko raznovrstnost Ljubljanskega barja, tako na naši stojnici (JZ KPLB), kot tudi skozi predstavitev kulturne in naravne dediščine, ki so jo predstavljali različna društva in posamezniki. Obiskovalci so tako lahko izvedeli marsikatero zanimivost o različnih vrstah žit, ki so jih koliščarji uporabljali za svojo prehrano, o lanu, ki so ga uporabljali za izdelavo tkanin, o drevesnih vrstah, ki so jim služili za izdelavo bivališč, deblakov, vozov in drugih uporabnih predmetov, ter o živalskih vrstah, med njimi še posebej pticah, ki so jih lovili za prehrano.
»Koliščarji za en dan« so lahko prisluhnili še zanimivim predavanjem in predstavitvam, med katerimi je bila tudi predstavitev Varuha zakladov, sedmeroglavega zmaja, ki živi na Ljubljanskem barju. Predvsem otroci so se lahko ohladili tudi pod »koliščarskim tušem«, tuš z neba pa nas je nekoliko pred uradnim zaključkom prireditve pregnal pod streho.
Foto: Barbara Vidmar
